Fant je šel in je hodil in mar mu je bilo cilja kakor, kadar izžvrgoli iz tople brazde.
Lahke so mu bile noge, ni čutil pota. Zakaj takrat je bila cesta široka in ravna; sončni travniki na obeh straneh, pisana polja, gozdoviti zeleni holmi, v jutru prepevajoči; ob jarku visoki jagnedi, trepetajoči proti belemu nebu.