Ni bilo več široke ceste, ne jagnedov, proti belemu nebu trepetajočih, ne travnikov in ne pisanega polja. Pot se je ožila in se je vzpenjala v klanec, polagoma šele, da bi se ne utrudil prekmalu, da bi se ne prestrašil prezgodaj, vrnil se morda; na vzhodu je sivelo nebo.
Bilo je prvikrat in samo tedaj, da mu je prišlo na misel: