Črna gosta voda mu je segala do vratu; nagnil je glavo vznak, stisnil ustnice, branil se ni. Z velikimi očmi je strmel v nebo, ki se je bočilo zmerom višje, da ga je dosegel komaj še s sanjami. V poslednjem hipu pa, ko mu je že močila gnusna voda spodnjo usten, en sam krik, tako ves poln groze, obupa in bridkosti, da so se trepetaje razmeknile črne veje nad močvirjem: ”Saj ni bilo življenje!