nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Pogovor na verandi/Črtice 1911-1913, poved v sobesedilu:
... Zimska golota mojega popotniškega, zmerom splašenega, neprestano trepetajočega življenja se je strahotno razgrnila pred menoj. Najprej sem sklenil v svoji pravični malodušnosti, da ne pojdem na verando, ne tisti večer in nikoli več, da pobegnem, da se skrijem kamorkoli, ne le tebi, temveč vsem ljudem, najbolj pa sebi in svojim spominom. Ko se je zmračilo, sem se napotil vendarle.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani