Iz velike bolesti se mu je porodilo upanje; njegova sreča je bila kakor smehljaj na objokanem obrazu. V njegovi radosti ni bilo nič glasnega in nič razposajenega, in njena ljubezen je bila mirna in resna... Spominjal se je glav, ki so padle pod koso; v enem samem hipu je videlpred sabo obraz Dionizov in, ki sta se spojila v enega.