je poslušal in slutil je neizmerno trpljenje te tihe, pozabljene, še zmerom otroške duše. Trpljenje je moralo biti strašno v tej uri, da je bruhala na dan v pretrganih, komaj razumljivih besedah vse tisto, kar je ležalo toliko časa globoko v srcu ter grizlo in glodalo... Pred povratom sta šla in iz hiše; ona je ogrnila črno čipkasto ruto, izza katere se je svetil njen beli obraz kakor od alabastra.