Ni se več spominjal svojega neumnega pisma, niti mu ni prišlo na misel, da je bil napravil kdaj kako nedostojnost. Čutil se je srečnega, in sramežljivo zatajevano, siloma udušeno upanje ga je osvojilo vsega. Vedel je pač, da je v tem upanju mnogo sebičnega in celo nekaj nelepega, toda v svoji razposajeni sreči se jetolažil, da je sebičnost itak v človeški naravi in da bi bilo nespametno odrekati se brez vzroka in na svojo škodo...