Njih tresoči, zategnjeni glasovi so se razlegali po ravni samotno in otožno, kakor da bi prihajali iz neskončne daljave. , k tebi uboge reve, mi zapuščeni vpijemo, objokani otroci v dolini solz zdihujemo. -
Pesem je bila zmerom tišja in zmerom bolj oddaljena; samo časih je zazvenela glasneje, kadar je zapihal veter; napósled je utihnila in voz je zavil mimo hriba.