Čutila je nezavedno v svojem srcu, da se ne vrne več, in tudi na njegovem motnem in upornem pogledu se je poznalo, da je vedel, kam se odpravlja... se je spomnil nenadno tiste samotne hoje, ki jo je videl nekoč na: - smrt je hodila po s silnimi koraki in pod njeno koso so krvavele rože... padale so ponosne glave zaznamenovanih ljudi... Zdramili so ga iz misli zategnjeni glasovi romarske pesmi.