Tako je legla na njen obraz, na njene mehke, zrele kretnje resna melanholija, in se je zdela nepristopnejša in svetejša kakor kdaj prej. Ali to ga ni žalostilo, niti se ni čutil tujega poleg nje... Vsa soba je bila polna otožnih pesmi; izpod njenih trepetajočih, hitečih prstov so vstajali zamolkli glasovi, se spajali ter umirali.