Zunaj je bilo še nekoliko svetlo; iz oken velike sobe je sijala rdeča luč.
Po stezi, ki je vodila iz gozda na grad, mu je prišla naproti, s tihimi, trudnimi koraki, glavo nekoliko sklonjeno. V polutemi se je zdel njen obraz nenavadno upal; oči so bile prevelike in preresne za njena ozka in še zmerom otroška lica.