Stal je nekaj časa pri oknu ter gledal po gozdu razmišljen in brez jasnih misli. Polagoma in brez določnega vzroka mu je segalo v srce nekaj neizmerno grenkega, in oči so se mu osolzile. Morda je prihajal ta čut velike, tihe žalosti tam od gozda, ki se je razprostiral, dokler je seglo oko.