je pogledal samo enkrat v obraz, a pozneje ni imel več moči, da bi se ozrl nanjo. Njene oči so bile izpremenjene; gledale so zamišljeno, a obenem je bilo v njih nekaj samozavestnega, odsev neizmerne, zmagoslavne radosti; njena lica so bila kakor prej, toda to je bila belota razbeljenega železa; ustnice so bile napete in živo rdeče.
”Kako napreduje vaše delo, gospod?“ je prašal s komaj vidnim ironičnim nasmehom v očeh.