Kakor človek, ki hodi po ravni cesti opolnoči in se izkuša z luno: hiti in tudi luna hiti med oblaki, obstane in tudi luna obstane; ne prehiti je nikoli... Take načrte nikdar začetih in nikdar dovršenih del pošlje Bog v tolažbo nesrečnim ljudem, tistim pasivnim junakom, ki jih življenje ubija, ker ga ne razumejo.“
Dioniz je prebledel, a je bilo, da bi se razjokal.