Truden je bil zvečer, spal bi, sanjal do smrti. Tam sedi gospodar: truden, tih, zlovoljen; tam hlapec: čemeren, mrk - »bilo je in ne bo več nikoli«; tam kmetje: izpod suhe, razpokane prsti koprneči, vzdihujoči v upanju, v nejevolji vdani.
»O, vi vsi, vi vsi!« je pomislil in je povesil glavo.