»Kako sem bil bebec v svoji žalosti, budalo v svojih skrbeh! Prav tako sključen bi hodil, prav tako mrko bi gledal, da mi nisi pomagal do življenja, o krčmar, slepar neverni!«
Tak je bil, sebi in svojemu rodu na žalost: kakor list, ki pada z veje ob sončnem dnevu; trepeče v vetru, zasveti se in ugasne tisočkrat, vse po naturi in pravici, dokler ne pade na vlažna tla ter zgnije, po naturi in pravici.