Z odkrito glavo, plah in ponižen je ostal sredi dvorane.
»Hrabri vojščaki, zvesti drugovi kralja, gospoda in odrešenika našega! Ne zamerite, da vas motim v tem dolgem in sladkem spanju, ampak Bog sam me je poslal, nevrednega poslanca mojega rodu, da pogledam in poprašam, kako se godi kralju in če je že blizu njegov veliki čas.