Tako neusmiljena je tvoja ljubezen, tako brezsrčno tvoje usmiljenje: daj mi, mlademu, koprnenja polnemu, da se napotim v svet, da poiščem kralja! - Spoznal sem te, ko sem ugledal tvoj razorani, razkopani obraz; le žalost in samota bo orala zdaj brazde vanj,le solze ga bodo napajale; ne bo se zasvetil več v soncu plug, ne bo več toplega dežja, ne jutranje; tako boš žalovala, vdova brez otrok, in nikogar ne bo, da bi te tolažil v bridkosti. - Izpusti me, tudi meni se že mudi!«