Na mizi se kadi vroča, dišeča kava, nad bele skodelice se sklanja, tako blag in usmiljen obraz, pramenič osivelih las je bil zdrknil na čelo; čigav je bil tisti obraz? - Kakor daljni spomin, kakor sladka žalost se je zgenilo v Markovem srcu in je ugasnilo brez sledu.
Dobra je bila kava, še boljši je bil masleni kruh, teta je bila prijazna in ljubezniva, da si kaj bolj prijaznega in ljubeznivega še misliti ni mogoče, pa ni bil več tako vesel in zadovoljen, kakor bi se spodobilo.