Njen obraz je bil tako, da se nič več ni razločila njegova polt od bele obleke. Šivilje, ki so ji šivale poročno obleko, so brbljale in pripovedovale, ona ni slišala ničesar. Skozi, proti gozdu so gledale njene globoke oči; poslušala je, če se neoglasi morda pesem iz zdihujočega zamolklega šumenja.