nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Profesor Maslovina in drugi/Črtice 1915-1918, poved v sobesedilu:
V srcu me je žgalo in dušilo trdo spoznanje, da z vso svojo ljubeznijo ne odrešim niti ene bilke, niti ene trobentice, niti enega popka, če jim je zares sojena prezgodnja smrt; da bi stal ob materini smrtni postelji čisto brez moči, gledal bolečino, prošnjo, očitanje v njenih svetih očeh, pa ne mogel z vso krvjó svojega srca iztrgati večnosti niti ene ure, niti enega ubogega trenotka ... Pod hribom stoji prijazna krčma, kamor zahajajo zjutraj stari gospodje iz mesta, da pijejo kavo in pokramljajo med seboj. Kadarkoli sem jih ugledal v teh časih, se mi je zazdelo, da so se še mnogo bolj in sila hitro postarali - da tonejo takorekoč nekam v daljavo in globočino, odkoder slišim samo še nerazumljivo mrmranje, kakor da govoré in šepečejo iz krajev, ki jih ni več, snujejo misli, prekladajo skrbi, kličejo spomine, ki jih ni več.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani