nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Profesor Maslovina in drugi/Črtice 1915-1918, poved v sobesedilu:
Hkrati pa je ležal globoko v moji duši črn strah, ki mu sam nisem vedel imena: kakor da je ta sijajna pomlad brez usmiljenja obsojena na zgodnjo smrt, z njo domovina, moja ljubezen, vse. Ob takem strahu me je prešinilo, da bi ljubeznivo pobožal, prijateljski ogovoril vsako bilko, vsako trobentico, vsak posebej, da bi popil, dihnil váse vsak sončni žarek posebej. V srcu me je žgalo in dušilo trdo spoznanje, da z vso svojo ljubeznijo ne odrešim niti ene bilke, niti ene trobentice, niti enega popka, če jim je zares sojena prezgodnja smrt; da bi stal ob materini smrtni postelji čisto brez moči, gledal bolečino, prošnjo, očitanje v njenih svetih očeh, pa ne mogel z vso krvjó svojega srca iztrgati večnosti niti ene ure, niti enega ubogega trenotka ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani