Ozrl se je župnik na uro in izpreletelo ga je kakor strah; skoro na jok so se mu nabrale ustnice.
”Oh ne, tako majhen je kamen, tako lehak, da bi ga odvalil z mezincem. In pokrov je kakor od papirja; zasmejal se bo prešerno, pokrov bo odletel in kamen bo ležal ob razmaknjeni gomili ...“