Stal je ob durih s klobukom v roki in mudilo se mu je na cesto, zakaj zatohel je bil v sobi zrak in je dišal po mrtvecih.
”In ponoči, kadar udari polnoči,“ je govoril veselo župnik, ko je odpiral duri, ”opolnoči, prijatelja, se ozrita skozi okno na pokopališče! Majal se bo težki kamen, gibal se bo narahlo, ne bo se odvalil ...“