Tudi župan se je bil napol streznil in ni mu bilo prijetno pri srcu. Stal je ob durih s klobukom v roki in mudilo se mu je na cesto, zakaj zatohel je bil v sobi zrak in je dišal po mrtvecih.
”In ponoči, kadar udari polnoči,“ je govoril veselo župnik, ko je odpiral duri, ”opolnoči, prijatelja, se ozrita skozi okno na pokopališče!