Ugledal je pred sabo dvoje istrskih kmetov, tistih visokih ljudí v obleki iz težkega rjavega sukna, lica ožgana, očí resne, globoke in mirne. In tedaj, ko sta ga ugledala, se je sklonilo dvoje lepih rjavih glav, na licih se je pokazala plaha ponižnost in ko sta prišla mimo njega, sta ga pozdravila v tujem jeziku, ki je bil neznan njemu in njima.
Zaskelelo ga je do srcá in čutil je bridko in globoko vso veliko nesrečo suženjske zemlje in suženjskega naroda...