se je zdelo, da prihaja ta pesem iz zemlje same. Ta stara, trudna istrska zemlja je ječala v sanjah, zastokala je od bolečine, od velikega ponižanja. Trepetal je, ko je poslušal to monotono pesem; samó dvoje visokih not, ki sta se menjavali enakomerno; zdaj sta zazveneli zategnjeno, rezko, da je segal glas do mozga, zdaj tišje, trepetajoče, glas se je izgubljal in zemlja je jecala v nedoločnih sanjah; pesem, kakor jo poje veter v zapuščene cerkve na kakem notranjskem brdu...