Ni verjel bajki o ”tihi sreči“ in tudi ni mogel verjeti, da bi bila ta tiha sreča izvor velikim dejanjem ali vsaj koristnemu delu.
Ni zameriti, da tega ni mogel verjeti, zakaj ukvarjal se je s filozofijo in zgodovino. Vedel je, kakó se je veseli in krepki narod polagoma pomehkužil in pohujšal pod vplivom krščanstva in njegovih hlapčevskih naukov.