In ostudnost življenja je zvezal v svojih najskrivnejših in najresnejših mislih z ljubeznijo, ki ga je bila zalotila ob poznem času, z ostudnostjo življenja je zvezal življenja mir in udobnost. Ni verjel bajki o ”tihi sreči“ in tudi ni mogel verjeti, da bi bila ta tiha sreča izvor velikim dejanjem ali vsaj koristnemu delu.
Ni zameriti, da tega ni mogel verjeti, zakaj ukvarjal se je s filozofijo in zgodovino.