Bilo ga je strah življenja, ker je imel nenavadno čut za njegovo smešno stran.
Nič ni mislil na poezijo tihega, zaljubljenega življenja, na različne telesne in duševne koristi, ki so mastna priklada zakonske sreče, - vsa ta poezija in sreča je bila v njegovem čutu nerazločljivo zvezana z drugimi stvarmí, ki niso poetične. Gotovo je, da je v teh svojih mislih grešil zoper naturo in poezijo, toda to je njegova reč.