In ob tem premišljevanju zaide v bližino tistega vrta, ki se razprostira okoli starinske, trinadstropne hiše... Ni zašel slučajno tjá, kajti ob petih zjutraj, v hladu in megli in rosi, človek nikamor ne zaide slučajno. Košato, mokro drevje je stalo tam še v polumraku, kaplje so padale z lista na list in na vlažna tla; v zraku je dihal komaj čuten veter, takó da se je listje le zdaj pa zdaj nalahko streslo, samó v spanju, nezavedno.