Tragično stvar postavi pred vzbočeno steklo ter se raduje nad imenitno karikaturo.
Ali kakor se zaveda samo ob posebno grenkih trenotkih, da propada in umira, drugače pa uživa z blagoslovljeno naivnostjo lepoto svojih zadnjih dní, takó ne kaže očitno svoje ljubezni do malenkosti in do neresnice. Izmučen je takó zeló, da ne razločuje več od celote, sanj od življenja; in kadar spregleda za kratek hip, je pač že preslab, da bi se mogel odreči lahkomiselnosti in površnosti, preveč ga je strah resnice, da bi se mogel odreči sanjam in nezmožen je, da bi zgrabil celoto ter pustil malenkosti na miru.