Polagoma se človek ”zaveda“, polagoma kloni tilnik ter spoznava ”resnobo življenja“, strahovito resnobo dejstva, da nima in ne sme imeti nič svojega več, da mu je ”resno“ življenje prikovalo teló na teló družbe in da je prikovalo njegovo dušo, vse njegove želje in misli na to gnilo teló. Če ga je suženjstva sram in strah, grize na okovih in umira in hrepení po mladosti, po neumnih sanjah. Če ga ni sram in ne strah, je resen ud resne družbe in velike so njegove zasluge takó za ves narod, kakor tudi za človeštvo sploh.