Pa da mu dobrotljivi Bog ni bil postal le svojega iz nebes, temveč dodelil mu kar svojo neskončno oblast, bi ne vedel, kaj bi z njo počel; še v napoto bi mu morda bila.
Resnično: v napoto bi mu bila moč, ne mogel bi je prenašati, žalosten bi bil zaradi nje. Ker je sanjal, sanjal o moči, milo sanjal ob vročih poletnih dneh, v senci pod tisto staro tepko; tako lepe in sladke so bile podobe, ki jih je gledal s svojim srcem, da bi ga bilo strah, če bi se te sanje nenadoma uresničile in bi jih ne bilo več.