Trenotki so, morda komaj zavedni, ko si malodušen zaželi te usmiljene roke. ”Tukaj je konec, odpočijem si!“ pravi - in glej, še so tam stopnice, še so tam duri, še v skrivnost ... vzdigni se, pojdi, ne odlašaj! ”Tukaj je dno,“ praviš, ”zdaj bo vse razodeto!“ - pa glej tam, glej stopnice, vstani, spusti se v globočino, v noč!