O sladka Dorilis, kaj ti ni ostalo prav ničesar od tistega skromnega brašna, ki si ga bila vzela s sabo na svojo strahovito pot? Saj ni bilo treba zapraviti vsega - ej, vsaj vsmehljaju, kadar se nasmeješ tiho in prijazno, bi bil lahko še ostal spomin - ej, vsaj spomin na velikonočne pomaranče, na prvo židano ruto, vsaj spomin na fanta, ki te je prvi osleparil, ko si nosila še kratko krilo in lase gladko počesane... O Dorilis, kaj je bila tako siromašna tvoja culica, da se je izpraznila tako hitro?...