Tam nekje blizu je bila nastopila svojo pot, govorica jo je izdajala, tista sladka tržaška govorica, ki spominja na rdeče dišeče pomaranče in na črno grozdje. Ali njen glas je bil že raskav - vse tiste uboge romarice imajo raskav glas - in ne samo na ustnicah, tudi na besedah, v očeh, na licih so se poznali ostudni poljubi, poljubi debelih, pijanih, penečih se ustnic. Težko mi je bilo, poslušal sem natančno, mukoma, da bi začul sredi gnusa in strahote lahen, tih, nenaden zvok, ki bi me spominjal na pesem zvonov od cerkve svete Trojice, na zelene doline tam daleč doli, na šumeče kostanje, ki sem hodil nekoč v njih senci, srce polno ljubezni...