Zunaj, da bi ga dosegel z roko, je soplo sunkoma, razposajeno, poželjivo, od slasti in nadživljenjske radosti do nezavesti razbičano življenje in žareča luč njegova je padala na njen obraz ter odsevala od njenega obraza na moje motne oči, na mojo žalostno‐veselo dušo.
Pripovedovala mi je svojo pot, tisto razhojeno in dolgočasno pot - podobno neposuti okrajni cesti ob deževnem času - po kateri romajo neprestano dolge procesije, dokler ne priroma trudna duša do pisane jopice, kratkih belih rokavov in kratkega krilca... Tako je pač na svetu; kdor si ne more najeti voza, mora po blatni cesti in zelo naravno je, da se oškropi do vratu in do srca...