Skozi tisto silno, dimasto senco, ki pada od mesta na nebeški zrak, je sijalo oranžasto večerno nebo. In vstal sem in sem hodil po širokih cestah, tako živih in ah, tako praznih, tako šumečih in tako tihih; vstal sem in sem hodil in sem iskal domovine... samo da bi še malo zazelenelo sredi pustega kamenja, da bi zadišalo od daleč po Latermanovih kostanjih, da bi še enkrat zazvonili sladki zvonovi od bele cerkve svete Trojiče na holmu...
Dol po široki, dolgi cesti, v gneči ljudi, mimo novih palač.