Neba ni bilo nikjer, ne zvezd nič in ne pobožne lune; tudi ni bilo dreves, ne trave, ne cvetic, celo kamenja ni bilo in prsti; lepa ženska z gosposko našminkanim veselim obrazom se je bila zasmejala naturi v obraz, vzdignila je pisano krilo do kolena in je zaplesala kankan...
Tako sem zaplesal tudi jaz, in sem zapel razposajeno pesem po taktih razposajene godbe in celo moj obraz je bil pisan od pisanih luči...
Napol že pijan svetle lepote in svojih misli sem sédel in prijazna ženska, ‚mlada pol, pol lepa‘, v belem predpasniku in črnem krilu, mi je prinesla vina.