Premočen sem bil do kože, ko sem stopil v vežo ter izlil vodo s klobuka; dežnika ne nosim nikoli s seboj ... V veži je stalo par sključenih, v temne suknje zamotanih ljudi; videl sem samó nosove. Na visokih mramornih stebrih je odsevala zelena svetloba; koridor se je izgubljal v globoke sence, v katerih se je tu pa tam premaknila nedoločna črna postava.