Ko je gledal te obraze v poltemi, v nejasni mesečini, je premeril z enim samim obsežnim pogledom vse svoje življenje, po letih kratko kot minuta, po strašni vsebini večnost. In odleglo mu je, ko je izprevidel natanko, da ni treba več truda in nič več trpljenja, da je prišel do tiste točke, odkoder ni mogoče več ne navzgor, ne navzdol, ko je izprevidel, da je njegova usoda dopolnjena. Zdaj ni več treba sanj in upanja in torej tudi ne več razočaranja.