Ali videl je obenem, da je bilo to prokleto, poniževalno življenje samó polovica njegovega življenja, druga polovica pa je bila v sanjah, v upanju, v toliko lepših sanjah, kolikor bolj ga je žulilo breme na ramah. Kar je izkusil, vse, kar je mislil in čutil, je izlil v te sanje, ker ni imel prilike in ker mu ni bilo dovoljeno, da bi izlil svojo moč v koristno delo. Kakor rodí zanemarjen vrt plevel in osat, namesto da bi rodil rože, sebi v ponos in vrtnarju na veselje...