Tudi oči so bile kakor prej: zelo velike, svetlomodre in tako čudno mirne, otroško vprašujoče ... Dve leti je bilo takrat; hodila je že krepko z drobnimi, capljajočimi nožicami, govorila je že popolnoma razločno -- s tako mirnim, resnim glasom, kakor je bil miren in resen njen pogled.
Ves dan se je ukvarjala mati ž njo; kadar je ni vodila za roko po vrtu, po drevoredu, ali kadar se ni igrala ž njo na tleh, so bile pri njej vse njene misli; spomnila se je njenega tenkega smeha in smehljala se je tudi sama, domislila se je njenih resnih, vprašujočih oči in mehko ji je bilo pri srcu.