nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Ob smrtni postelji, poved v sobesedilu:
Vsak trenutek so mu stopile solze v oči, pa ni čutil tiste obupne žalosti, ki uničuje telo in leži na srcu kakor težak, mrzel kamen, katerega ni več mogoče odstraniti.
Kakor na večer pred materino smrtjo, obšla ga je zavest moči in mirne, neizogibne, a prijetne dolžnosti, ko je videl obupane otroške obraze in plašne oči svojih dragih.
”In jaz, ničvrednež, jaz sem mislil samo nase, obžaloval samo sebe, raziskoval in študiral svojo malenkostno, afektirano nesrečo in iskal, kam bi se naslonil sam ...“
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani