nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Ob smrtni postelji, poved v sobesedilu:
Govorila je zmerom bolj počasi in z muko, in trepalnice so se polagoma strnile. Smehljaj je stal na licih in ustna so v polsanjah še vedno lahno trepetala.
”Samo nate se bodo opirali ...“ je čutil v sebi nekaj čudovitega, silnega, kakor bi se vse njegove moči potrojile, njegov razum zbistril, kakor bi izginil iz njegove duše hipoma vsak dvom in nepokoj, kakor bi stopil s tem trenutkom resno in krepko na trdna tla.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani