Duri so se odprle tiho in počasi, na prag je stopila ona v beli jutranji halji. Sonce je svetilo naravnost nanjo, objelo in obžarilo jo je vso, beli, v dekliško nežni črti upognjeni vrat, razgaljene roke, oči, velike in jasne, polne dobrote, hvaležnosti in ljubezni; veseli žarki njegovi so se igrali v kostanjevih laseh, na ustnicah, ki so se smehljale, kakor da bi frfotala krog njih ljubezniva beseda, čakala diha in življenja. ‚Mislila sem, dragi -‘ Sunkoma je otresel z glavo in udaril s pestjó po papirjih.