Drugače je ostalo vse, kakor je bilo, pa vendar je dihalo iz vsakega kota nekaj tujega, mrzlega, praznega in hkrati neizmerno otožnega, da bi se človeku stisnilo srce od strahú, kakor otroku sredi mračnega gozda. Komaj je stopil v izbo, so oživele te gole stene in izpregovorile naglas, zgenile so se velike štirioglate lise; podobe cvetic, na grobo napleskane na omet, so zadobile čudna lica, ne človeška in ne živalska; izza rdečega divana, izpod mize je zašepetalo pritajeno, pogledalo z napol zatisnjenimi, mežikujočimi očmi; odeja na postelji se je tiho premeknila, kakor da bi se kdo skrival pod njo; na zastrto okno je narahlo potrkalo in se je zdelo, da se je onkraj zagrinjala prikazala senca ter izginila.
Gledalo je nanj s tisočerimi očmi, govorilo je, šepetalo: