Šumelo je, kakor v gozdu ob viharju; zatiskal si je ušesa, ali slišal je razločno vsako neusmiljeno besedo, ker poslušalo je njegovo prestrašeno in ponižano srce.
Izmučen se je napotil na vrt in je sedel na klop pod cvetočo jablan. Komaj je sedel, je nagnila ta jablan svoje bele cvetove prav do njega in je izpregovorila: