Kaj si ti, ki te je zdaj brezmilostna roka pahnila po klancu nizdol, kaj si ti storil s svojo pomladjo in s svojim poletjem? Najbogatejši bi lahko bil med bogatimi, sam ošabni bi bil sirota poleg tebe, tisoče lačnih in žejnih bi bil lahko nasitil in napojil iz svoje preobilice; ti pa -! Ti pa si zavrgel bogastvo, ki se ti je sámo ponujalo, nevrednemu; slep in pust, s kalno dušo in zaspanim srcem si šel mimo vrhanih skrinj zlatá!